Zavetja Darje Mihelj

Pesniški prvenec Darje Mihelj Zavetja je v letu 2012 izšel pri Založbi Fran iz Celovca. Spremno besedo h knjigi je napisal Mare Cestnik. Z njo se je založba novembra lani tudi prvič predstavila na Slovenskem knjižnem sejmu.

Kaj ponuja nebesna modrina, ko z zaupanjem v dosegljivost na slepo razpreš strani? Veš … ne veš. Tančica nespoznatnega se z naslova, ki ga nosi zbirka, odstre v trenutku. Je pesem o ljubezni in bivanju; v kanonskem ritmu speljana misel srca v varnem zavetju.
Za notranje oko so Zavetja – besede. Poezija je moja falanga;
… so avtoričino pomagalo obstoja. Ko se doživeto ubesedi, šele pridobi celovit smisel, postane do konca razumljivo, dorečeno, upovedano;
… varujejo pred kaotično vrženostjo v svet, ki odnaša neznano kam, stran od znanega, poznanega, varno domačega … v modrino neba ali morja, kjer ni koordinat;
… varujejo pred tesnobno stisko roba, nujnosti;
… besede, ki razkrivajo, izpovedujejo in tudi varujejo, zakrivajo z nesmrtno armado besed v bran moje zaklenjene skrivnosti.

Zavetja, ne eno samo. Kot niše se bralcu/poslušalcu (nagovorjenemu) odpre 39 zgodb-fragmentov o ljubezni, obstoju, biti, ustvarjanju, minevanju. Zbrane so v tematske cikle Drevo, Gnezdo in Tebi pišem, pesnik. Izvirajo iz sveta, ki stoji na trdnih nogah upanja. Iz njih veje predanost pulziranju življenja – navalom obilja in vakuumom popolnega umanjkanja. Soočam se – kot dan z nočjo. / Kaj je dan brez noči?
Očesu se poleg naklonjenih odstirajo tudi negostoljubne, trpke pokrajine, a te podobe se beležijo kot – pozitivne – izkušnje, vedoželjno spoznavanje rodovitnih polj delovanja, ki posameznika obogatijo za spoznanja, da v zori dozori, ne da bi iz njega izžela moč in vedro radoživost odkrivanja bivanja. Veliko življenjske moči in trdnosti preseva skoznje. Podpišem se z veliko začetnico. / In pripišem – Živim.
Pesmi o ljubezni so podoba časa, tik preden vitraž dvojine oplazi neznana teža, da se razsuje na nešteto novih koscev. Sledijo odbleski črepinj, ki jih prežarja zamolklo sonce. Onkraj svetlobnih zrcalc se rojevajo sivina neprebolenega, zamolkle samote, negibnost brez miline, živo rumeni vzniki obogatene življenjske moči, trpka prosojna spoznanja.
In nič patetično dokončnega; zamah s pahljačo ljubezni je le eden od mnogih v žehteči toploti zgodnjepoletnega dopoldneva. Sonce še ni stopilo v zenit.

Pesmi s svojo povednostjo predstavljajo duševne slike časa, ki ga bralec najbrž je oziroma bo doživel ali ga doživlja prav zdaj, in tako poleg edinstvenosti izražajo univerzalnost človeškega izkustva.

Andreja Blažič Klemenc