Po nemarkirani poti iskanja do prvin bivanja
Franc Merkač
Spremna beseda k pesniški zbirki Naj me beseda Andreje Blažič Klemenc
Na odpravo po poti iskanja do uvida sveta, odbleska spoznanja, iskre hrepenenja, do Sle življenja se avtorica odpravi v razkošju miru in samote nemega večera. Besedi, ki se v pesnitvi Beseda kalejdoskopsko poraja v mnogoterih oblikah, načinih in odsevih, Andreja Blažič Klemenc v svojem prvencu Naj me beseda zaupa dialog z bralcem in s seboj – naj me beseda sestavi, nocoj naj bova cel svet, svoja enost, izpolnjen tih planet, da se z dnem odprem, podam v sveta svet.
Z varno opremo Besede se v pesmi Ednina podaja z drobnimi koraki iskanja na nevsakdanje poti, vse tja do tesnobe samote in omahljivega roba, da bralcu kar zastane dih. Izkustvo luči novega dne jo uravnoteži, vsakič znova rojeno, v izpovedano himno naj bo Smisel, naj bo Življenje in Beseda. Opira se na glas oživljajočega spomina, na slutnjo hrepenečih sanj. Omotica se je loteva od lakote po Človeku, od samote sredi ljudi, kadar preživlja najtrpkejše bolesti, ki so vedno v ednini. In če ji pri lebdečem iskanju po globinah bivanja Beseda obmolkne, jo kot rešilna razsežnost celi tišina, molk, ki trezni, prizemljuje. Sicer pa, kako bi prepoznavali življenja prelesti, če ne bi okušali grenob, žalosti in bolesti?
Avtorica se ne obotavlja pogledati iz oči v oči samoti niti se ne izmika upovedovanju hrepenenja po tvojemoji celoti. V prostrani pesnitvi Dva se skoraj že skrije, kamor ne segajo več tvojih misli mreže. Kot se zdi, tudi drobci izkustva, ki občasno zaštrlijo iz povedanega, ne premorejo jasne orientacije, kjer je tema trdnejša, kot da luč ugasne za dvakrat pol sveta.
Biti, ždeti in morje neizpovedljivih, spečih besed pod plastmi srca postavljajo bralca v svet slutenj, nevednosti, čudenja in ti sploh ne veš ... Dodobra se razpaseta tema in molk, preden se pojavi spoznanje zdaj le bodiva, vsak posebej, s pogledom, uprtim vsak v svojo smer. Pa si bralec opomore, saj zanese vsakega po svoje v osebni izkustveni svet, da odstira doživeto in naposled spet z avtorico zaznava vonj in okušanje spominov. Uglašeno je podoživeto hrepenenje vse besede izvabiti na dan in zreti mirno, dolgo, nepremično v drug drugega oči globino. Soočenja z nedoumljivo čarobnostjo bivanja, ki ostajajo še ravno znosno velika: da srce od radosti in kdaj bolečine komaj še diha, se razlivajo v brezbrežno morje doživetij.
Človek kot socialno bitje je po naravi navezan in vpleten v odnose do z njim povezanih ljudi, posebno z bližnjimi. V pesnitvi Bližina se avtorica sooča z lakoto novorojenčka po bližini človeka, ki se zbuja od prveka veka, katerega povezuje s skupnostjo nova, drobna, čisto tanka, mila, čudotvorna, neuničljiva, nevidna vez. Pojavnost rojenega sočloveka odmeva kot zvočnica neslutenih besed, kot najdeni svet, kjer se kotali čas lagodnega kramljanja, mirnega pogledovanja čez in navznoter in domačega molka, kjer svet v razkošju barv zažari. In bralec bi se kar razlezel v tej milini, pa ga predrami čas, ko se iskanje vrača praznih rok, ko ga votli veliki Zakaj, ko zastane dih, utrip srca in zareže topa, smrt sejoča bolečina: kje je najina Bližina? Avtorica prime bralca za roko in ga pospremi do stopinj spokoja.
V petem sklopu sicer vseskozi globoko čutečih pesniških utripov, Bivanje, upovedovalka radovedno, čutno, razumsko in dejavno išče koordinate bivanja. Iskanje ostane njeno nenehno gibalo, ki vodi v radost, spoznanje ali bolečino, da le ni zastoja ali neznosne teže nespremenljivosti. Njena tipološka razmišljanja nas privedejo med mnogimi tudi do ugotovitve, da je prijatelj nekaj več, s komer si upaš ob prvem srečanju dolgo močati, s kladivom iskrenosti prebiti kalup etikete, poslušati dih srca. Kakor bi iz poetičnih kokonov vzleteli metulji, se iskrijo spoznanja in odpirajo nenavadna vprašanja, ali je na vratih Novega sveta sploh kaj ljudi, se Srečajo oči, nov se jezik govori?
A kdo bi preverjal, ko pa je na dnevnem redu razbiranje Ritma življenja.
Poezija Andreje Blažič Klemenc v dolgih prežetih pogledih, napetih v razpoloženje iskanja, odstira odtenke bivanja, ki stremijo k sestavljanju sebe in sveta. Izkustvena jedrca so skrbno in varno zavita v poetične kokone, ki dajejo občutek zaceljene celote. Od začudenja ob rojstvu do začudenja nad prenehanjem pulziranja življenja nas avtorica z zaupanjem v izrazno moč besede vodi po nemarkiranih poteh, neizmerjenih bivanjskih pojavnostih, hrepenečih bližinah, polnosti življenja, topih odmikanjih in samosti naposled v svet vedrine, do sija svetlobe dneva.
Naj me beseda je tudi pogovor v lebdenju; kakor lebdi Zemlja v osončju, galaksiji, vesolju, se na sidriščih avtoričinih Besed osnujejo osmišljanja bivanja. Da pa ne zmoremo z besedami vsega dojeti in opisati, ubesedeno se zdaleč ni vse, želi avtorica morda poudariti tudi s subtilnim stilističnim posegom, ko ob koncih pronicljivih poetičnih enot ne postavlja pik. Je ta izoblikovana nekončnost tako rekoč nevidna odprtina, kjer pristaja prihajajoče neznano, kjer vstopa bližina src ali kjer se napaja feniks spomina?
