Nova črta bivanjskega odtisa

Uvodne besede
Kratke zgodbe o izkustvih skozi srhljivo ledeno ujmo in čarobnost žleda v Sloveniji 2014



Žled v februarju leta 2014 je izzval močan odziv v družbi in posameznikih ter porodil zamisel, kako kolektivno izkušnjo povzeti, ohraniti in položiti v skrinjo dediščine. Nastala je knjiga, ki nagovarja z močjo besede in likovno podobo.
Izbor 30 pripovednih enot sestavljajo besedila z natečaja za literarno pisane spomine na izjemni žled na Slovenskem, ki ga je razpisala Založba Fran. Razprejo se nam kot razkošno bogata pahljača življenja. Njihov skupni imenovalec sestavljajo raznolikost, edinstvenost upovedovalnih perspektiv in osebna izpovednost.
Tema je nagovorila pisce iz domala celotne Slovenije. Starostni razpon avtorjev je širok, prav tako sredin, v katere so vpeti. Za nekatere je pričujoča objava eden prvih korakov na poti besednega ustvarjanja, drugi so pohodne čevlje na njej zamenjali že mnogokrat.
Raznolikost prispevkov se odraža tudi v njihovi zvrstnosti in pnejo se v harmonično zarisanem loku. V realističnem, bogato faktografsko obarvanem sklopu je neprizanesljivo odkrita, pogumno iskrena, kdaj kot krik kratka oziroma dramatično napeta izpovednost prežeta z dokumentarnostjo. Silovitost moči narave so avtorji prelili v zgodbe, ob katerih zastaneta dih in gib in ob katerih bralca navda občutek, da z vratolomno hitrostjo nemočno drvi v neznano.
Opisi dojemanja okolja in notranjega doživljanja prehajajo v refleksivne zapise iz tistih dni in retrospektive. Ubesedena razpoloženja nihajo od vitalizma do sozvočja s tokom in iztekom življenja. Mogočni naravi stoji skromno nasproti človek v zavedanju svoje majhnosti in nebogljenosti; streznitev je hitro pometla s prevzetnostjo. Izkušnja je oživila predstavo, da sta resnični smisel bivanja posameznika in celic družbe življenje v sozvočju z notranjo resnico in ustvarjalno sožitje s sočlovekom. Kot podzavestni in hoteni odmik od negotovosti ter teže preizkušenj nastopi humor, ki se zaiskri v več sestavkih.
Pripovedni lok se umirja s pretanjeno izpisanimi literarnimi podobami krajin in razpoloženj. Tal se dotakne s kersnikovsko stvarno obarvanima zapisoma, ki februarski čas osvetljujeta s perspektive enega od zajetih lokalnih okolij in z nacionalne ravni kot dela mednarodne skupnosti. Pripoved kot sonce opravi vidno polovico svoje poti – do naslednjega jutra.
Element cikličnosti analogno izražata tudi reprodukciji slikarskih umetniških del. Po naključju najdeno platno iz pozne jeseni davnega leta 1980 Vinke Zakrajšek iz Prelož upodablja pogled na oledenelo pokrajino v Brkinih. Platno Magde Cej je navdihnilo srhljivo-mistično doživljanje letošnjega žleda.
Fenomenu žleda so pisci dodelili nemalo vrednostnih oznak, med njimi »ledena doba«, »žledne počitnice«, »čas zgodovine«, »bivanje v novem svetu«, »mešanica drame in humoreske«, »črno in belo, trpko in sproščeno«, »neke vrste terapija« … Bodo gozdarji v preživelih drevesih čez leta prepoznali braniko iz leta 2014?
Dana nam je bila neizbrisna do kaotičnosti raznotera izkušnja v razponu od lepote, čarobnosti, učaranosti, tesnobe, negotovosti do bivanjskega strahu, z močjo prevrednotenja obstoječega in minulega. Magičnemu obdobju je uspelo zaustaviti naše dojemanje časa, obuditi preteklost in ponuditi hipni uvid v prihodnost.
Hvala vsem za izredno pozornost in sodelovanje pri natečaju in razpisu za impresivne avtorske fotografije o žledu. Hvala tudi za objave razpisov na številnih spletnih mestih in v drugih medijih.
Iz mnogih sestavkov razberemo, kako je ob naravni nesreči vzniknila solidarnost. To izkustvo je dragoceno pri premagovanju izjemno hudih posledic, ki so nastale iz drobnih dežnih kapljic, združenih v izredno učinkovito formacijo žleda.
Nekatere sestavke smo izbrali in objavili v pričujoči knjigi, mnogi poslani prispevki pa so ostali neobjavljeni in se tako vračajo v zasebne arhive avtorjev bodisi kot podobne priče časa, kot igrive literarne stvaritve, pesmice, pravljice ali kot dokumentarni zapisi in so pravtako del kolektivnega refleksivnega dela. Februarski žled se je sicer že davno stalil, posledice žledoloma pa nas spremljajo kot del bivanjskega izkustva. Naj bo ta knjiga tudi fragmentarno ogledalo družbenega delovanja v času izjemnih razmer. Morda pa iz zapisanega vzklijejo tudi trajni gradniki spoštljivih odnosov.
Ena od značilnosti fenomena je tudi njegova nespoznatnost tistim brez neposredne tovrstne izkušnje. A sonce na Vinkinem platnu in vaška svetilka na Magdinem – svetita iz enega časa v drugega, kot se poraja upanje. Zato osrečuje zavedanje, da literatura, medij v naročju srca in hkrati razuma, zmore podati čašo lepote slehernemu, ki iztegne roko, in mu približati nedoseženo. Prav to pa je zagotovilo, da bodo povedane zgodbe našle odmev in dom med širokim krogom bralcev.

Andreja Blažič Klemenc, Franc Merkač
Rakitnik, Celovec, septembra 2014