Lev Detela o zbirki Na povrhnjici Zemlje

Oddaja S knjižnega trga, Radio ARS, 24. 2. 2014, 17:30. Oddajo ureja Vlado Motnikar.
Odlomek oddaje, prepisan iz podcasta rtvslo, se nananša na pesniško zbirko Na povrhnjici Zemlje Franca Merkača. Recenzijo je napisal Lev Detela.
Oddajo lahko poslušate v arhivu RTVSLO. Tukaj povezava na oddajo S knjižnega trga.

Uvodna moderacija: Pojdimo zdaj na avstrijsko Koroško. Tamkajšni slovenski knjižni trg si večinoma delita založbi Mohorjeva in Drava. Nekaj pa pripomore tudi založba Fran, pravtako iz Celovca. Ustanovil jo je Franc Merkač in v njej je pred kratkim izšla tudi njegova četrta pesniška zbirka Na povrhnjici Zemlje. Pesnik je v njej analitično prikazal nihanje svojih občutkov in spoznanj, ugotavlja Lev Detela.

Franc Merkač, rojen leta 1954 v Šmihelu pri Plibeku je že v obeh prvih pesniških zbirkah pokazal kritični posluh za Odtenke razbolele resničnosti, kot je naslov njegovega knjižnega prvenca iz leta 1980. Sledili sta zbirki Našisti in Trlopitipitiptop - odžejam trajanje z zavestnim bivanjem - s samosvojim zamikom v razsežnosti lastne refleksivne zavesti, ki očitno rase iz konkretne etike dela in življenjskih danosti. Pesnik, ki se je po študiju psihologije in pedagogike na Dunaju in v Salzburgu sprva ukvarjal s psihološkimi, sociološkimi in jezikovnimi vprašanji Slovencev v Avstriji se namreč v novejšem času posveča umetniškemu izdelovanju lesenih predmetov v tehniki ročnega strugarstva in slikanju.
Že v prejšnji zbirki Trlopitipitiptop se je Merkač onomatopoetsko uprl na žvrgolenje ptic in fiziološke danosti bivanja. In ta biološka življenjska svetloba vedno znova polni tudi strani njegove najnovejše, na pet pomenskih delov razdeljene zbirke Na povrhnjici Zemlje. Že prva pesem žgečket, kot vsa druga besedila v tej knjigi, napisana brez velikih začetnic in brez ločil, v nekem smislu z defaktnimi prispodobami nadaljuje intencijo prejšnje zbirke. / mlada trava / žgečka / ptice / po prsih // poskakujejo v žgečkete // nezaznaven nasmeh na kljunčkih / preskoči na moji ustnici /.
V Merkačeva besedila vedno znova vdira nekako subverziven podton, ki odklanja konvencionalne poetološke poti in utečene idejne programe. Avtor s posameznimi besednimi signali in besednimi zvezami tipa globoko v tkivo svoje podzavesti. Kot pod mikroskopom se mu ob živahni izmenjavi besednih premenov in zanimivih netvorb razkriva analitično predstavljeno nihanje lastnih občutkov in spoznanj. Zdi se, da tudi znanstveni psihološki inventar, ki vedno znova kot ozmotski proces kroži skozi deblo Merkačeve poezije služi k dokumentiranju lastne bivanjske danosti. Vendar se avtor ne ustavlja pri opazovanju svojih notranjih ploskev temveč paraleno in kontinuirano v dialektičnih povezovalnih lokih raste navzven, v družbo in še dlje, v skrivnostne membrane življenja in od tod naprej v svetlobo, kozmos, čudež.
Merkač ponuja dimenzionalna presenečenja in skuša bralca, kot sporoča v pesmi, sedanjost je privid, pripeljati v neponovljivo preobrazbo v mnogodimenzionalnih prostorskih razsežnostih. Z različnimi besednimi novotvorbami kot so, mrmrjaki, mrgolice, pokožuha, zagraba, značilnimi za slovensko književnost na koroškem severnem jezikovnem robu, podčrtuje poseben podton svojih izpovedi.
Tu in tam se narahlo poigrava tudi z besednimi eksperimenti in bistroumnimi ironijami, kot je na primer v besedilu "opoldne ob petih" vrtljaj Zemlje po načinu koledarja francoske revolucije razdelil na deset enot. Vendar po abstraktnih zaletih v filozofsko in psihološko refleksijo ponovno pristane na povrhnjici Zemlje. Nenadoma smo soočeni z zanimivo varianto takoimenovane Naturlyrik, samosvoji opisi prirode, ko / jutro poskakuje po grebenih / in z njim mnoga živa bitja / v bujno rast / . Kot da bi pesnik po dolgem miselnem naporu hotel reči, kot da so majhne stvari najlepše.